Šiša je vodna pipa za uživanje posebnega (sadnega) tobaka ali nadomestka. Ime teh posebnih vodnih pip izhaja iz perzijske besede za steklo shisha. Drugo ime za te pipe je nargila, ki se uporablja predvsem v Turčiji in izhaja iz besede za kokos. Tudi prvotna oblika šiše je bila pravzaprav narejena iz kokosa in prihaja iz Indije. Seveda šiše, ki jih lahko kupite v naši spletni trgovini, nimajo veliko skupnega s to originalno obliko. Pri nas lahko naročite moderne steklene šiše z eno ali več cevmi. Naš katalog vsebuje vse, kar potrebujete za prijetno uživanje ob šiši doma, in to po izjemno ugodnih cenah. Ne glede na to, ali iščete ugodnejšo nargilo za domačo uporabo ali potrebujete privlačno darilo za rojstni dan, v naši ponudbi boste našli, kar potrebujete.

Šiše - od nišnega izdelka do globalne popularnosti Trg vodnih pip se je v zadnjih letih tako korenito spremenil, da je ponudba že kar osupljiva. Skoraj nemogoče je ugotoviti, ali pipa prihaja iz Egipta, Kitajske ali Južne Amerike. V preteklosti je obstajala le standardna nargila iz Egipta (v več različicah), danes pa lahko kupite visokokakovostne orientalske pipe iz vseh delov sveta. Vodna pipa ni več nišni izdelek, ampak je zelo priljubljena po vsem svetu in trend uporabe vodne pipe je zdaj mogoče najti v vseh družbenih slojih. Turške Nargile Turške nargile se od klasičnih nargil iz Egipta razlikujejo predvsem po materialu in strukturi. Turške nargile so ožje in pogosto izdelane iz medenine. Trg za te pipe je relativno majhen in zato težko dostopen. Turške nargile je mogoče kupiti skoraj izključno v Turčiji, cene pa so relativno visoke, saj je skoraj vsaka ročno izdelana.

Egipčanska šiša

Šiša je priljubljena oblika nargile, v Evropi znana tudi kot "orientalska nargila". Izraz šiša izhaja iz perzijskega "shish", kar pomeni "kozarec". To velja tudi za večino šiš, saj ima večina tovrstnih vodovodnih cevi posodo za vodo (skledo za šišo) iz stekla. Prvotna nargila prihaja iz Indije in je bila precej primitivna, saj je bila narejena iz kokosovih lupin. Hitro je postala priljubljena v perzijskem in arabskem svetu in zato tudi sestavni del družbenih interakcij. Pipa je svoj prvoten razvoj zaključila šele v Turčiji in od takrat (navsezadnje nekaj sto let) skoraj ni spremenila svoje oblike.

Zgodovina vodne pipe

Kajenje šiše je nekaj za sladokusce. V čajnicah in kavarnah, v palačah in templjih, pa tudi v družinskih hišah in najetih stanovanjih. Nargile z mehurčki že dolgo ne kadijo le arabski in turški kadilci, ampak tudi evropski rekreativni kadilci vseh starosti. Zdaj je na voljo nešteto kavarn in barov s šišami, kjer se lahko v sproščenem vzdušju predajate orientalskim užitkom. Je pa razlika v primerjavi s tradicionalno arabsko različico kajenja nargila: v tistih koncih je obisk lokalov s šišami naravni del kulturnega življenja. Mnogi imajo tudi svojo vodno pipo, da lahko doma preživijo prijeten večer s prijatelji ob različnih vrstah sadnega tobaka, ki so na voljo. Četudi so mnenja spet različna - tradicionalno se je kadil bolj nevtralen tobak, ki so ga delno direktno prekrili z gorečim ogljem in dimili. Dolgoročno je bilo to verjetno premočno za sodobne uporabnike, zato so klasično nargilo razširili še s sitom (oz. alu folijo).

Začetki orientalske nargile ležijo v severozahodnih indijskih provincah, ob pakistanski meji v Rajasthanu in Gujaratu.. Te shishe ali narghile so bile zelo preproste in robustne, običajno so bile sestavljene iz kokosove lupine kot osnove in slamice z glavo. Uporabljali so jih za kajenje opija in hašiša. Nargile so se počasi razširile v Perzijo, ki je takrat obsegala Pakistan, Afganistan in Srednjo Azijo ter arabske dele Severne Afrike. Tako je nastala kombinacija schischa in tombeik. Tombeik je temen, močan tobak, ki ga še danes gojijo v Iranu. Navlaži se in položi v veliko skledo za nargilo skoraj arhaičnega videza, nato se oglje položi neposredno na moker tobak, kar daje zelo močan, drzen okus.

“Perzijska” vrsta šiše se je imenovala Ghelune. Še danes jo izdelujejo ročno; vsaka posamezna šiša je kot celota izrezana iz kosa lesa. V Perzijskem cesarstvu, kamor se je šiša kmalu preselila, so perzijski tobak zmešali z drugimi snovmi. Prvič so mu dodali sadne okuse z dodajanjem višnje, grozdja in cvetnih listov vrtnice, medtem ko so kozarec šiše napolnili z ledeno mrzlo vodo. V začetku 17. stoletja je šiša postala zelo priljubljena v Osmanskem cesarstvu, kjer je bila v središču zelo kultivirane kavarniške kulturo, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla pod Muratom IV., od 1623-40.

Takrat so bila ustanovljena pravila in kodeksi ravnanja za uporabo vodne pipe. Nekatera pravila obstajajo še danes, a na srečo je to zastarelo: Če si je nekdo v kavarni napačno prižgal oglje, na primer s svečo, so ga lahko vrgli ven ali celo izključili iz družbe. Sčasoma je šiša postala statusni simbol elite, tako kot velja za vse dobrine, ki so že presegle svojo dejansko funkcijo. Zasnova klasične pipe je bila izpopolnjena v 17. stoletju. Vsak model, ki ga danes lahko kupite, je v osnovi podoben tej generaciji nargil.